Na naših spletnih straneh uporabljamo piškotke, s pomočjo katerih izboljšujemo Vašo uporabniško izkušnjo
in zagotavljamo funkcionalnosti, ki jih brez piškotov ne bi mogli nuditi. Preberite več o piškotih.

mco

Kontaktni podatki

Telefon: 02 719 41 41 Mobitel: 040 345 281
Elektronski naslov: mcormoz@siol.net

KLAUDIJIN BLOG

PREDSTAVITEV

Sem Klaudija Bogdan, rojena 7. 3. 1981, na Ptuju. Doma sem iz Središča ob Dravi. Končano imam srednjo šolo. Najprej sem se vpisala v triletni program in si pridobila izobrazbo poslovni tajnik. Po uspešno opravljenih zaključnih izpitih sem šolanje nadaljevala še dve leti, po opravljeni poklicni maturi sem si pridobila izobrazbo poslovni tehnik. Po končani srednji šoli sem nameravala študirati, vendar to ni bilo možno, ker potrebujem 24-ur na dan pomoč. Potem smo začeli urejati moj status in  kmalu sem spoznala, da se ne bom mogla zaposliti, ker sem preveč telesno ovirana za moj poklic, ki zahteva hitro in natančno pisanje. V prostem času rada berem, rešujem sudoku, rada klepetam preko skaypa in se vozim s posebej prilagojenim kolesom.

Moje vključevanje v redne zaposlitvene aktivnosti je zame zelo pomembno, saj s tem sebi in drugim dokazujem, da smo tudi ljudje s posebnimi potrebami sposobni opravljati določena dela, ki jih opravljajo ostali. Na žalost danes kljub vsem pravicam, ki jih imamo osebe s posebnimi potrebami, še vedno velja, da se nismo sposobni vključevati v redno delovno okolje. S svojim vključevanjem želim dokazati, da smo sposobni veliko več, kot se od nas pričakuje, a si na žalost naša družba ne utegne vzeti časa, da bi nam namenila kanček pozornosti, nam nudila priložnost in podporo ter nas sprejela kot enakovredne. Vključevanje v normalno delovno okolje mi pomeni zelo veliko, saj sem na ta način spoznala kar nekaj prijetnih in dobrosrčnih ljudi. Predvsem pa s tem ohranjam in dopolnjujem znanje, ki sem ga pridobila v šoli.      

 

***

Kaj početi v tem zimskem času? Lepo se je sankati, smučati, sproščati v zimski idili.... Kaj pa, če ti ta možnost ni dana? Kot ni dana Klaudiji, ki se giblje z vozičkom in je 24 ur odvisna od pomoči drugih? V teh mirnih zimskih dneh rada bere. No, bere ves čas, ampak pozimi je branje ena od njenih prednostnih dejavnosti. Za nas je pripravila predstavitev zadnjih dveh knjig iz njene bralne police.

Uživajte v branju in spremljanju Klaudijinega bloga ter vzemite kako dobro knjigo v roke!

Pa kake vzpodbudne besede za Klaudijo so dobrodošle.

 

Naslov knjige je: KO SEM ŠE MAJHEN BIL

Avtor knjige je Erich Kaestner

Knjiga ima 192 strani in trdo vezavo

Nekaj besed o avtorju

Erich Kästner (1899–1974), avtor številnih svetovno znanih knjig za otroke, med drugim dobitnik Büchnerjeve nagrade in medalje Hansa Christiana Andersena, je nekoč dejal: »Večina ljudi odloži svoje otroštvo kot ponošen klobuk. Pozabijo ga kot telefonsko številko, ki ni več veljavna. Nekoč so bili otroci, potem so odrasli – a kaj pravzaprav so? Človek je le tisti, ki je odrasel, a ostane otrok.«

Pisatelj Erich Kästner je v tej knjigi opisal svoje otroštvo. Po spominu je opisoval, kakšno je bilo življenje pred petdesetimi leti. Knjigo je napisal, da bi obudil spomin na svoje otroštvo. Ko je napisal knjigo, ni bil prepričan, da mu je uspelo. Menil je, da mora za realno oceno dela preteči nekaj časa. Erich je imel srečno otroštvo, ker sta ga imela starša zelo rada. To se je najbolj pokazalo ob novoletnih praznovanjih, ko sta tekmovala, kateri mu bo poklonil lepša in dragocenejša darila. Starša sta Ericha  z obdarovanjem spravila v neprijeten položaj, ker je moral paziti, da se je obema zahvalil in jima namenil enako pozornosti, da ne bi bila ljubosumna drug na drugega. Edino ob času obdarovanja si je želel brate in sestre, zato da starša ne bi tekmovala za njegovo pozornost. Sicer pa je bil prepričan, da so tudi edinci lahko dobro vzgojeni in naučeni vseh delovnih navad. Njegov oče je večino časa posvetil delu. Največ pozornosti mu je namenila mama. Skupaj sta hodila na sprehode in izlete. Erich pa je rad hodil v šolo in pomagal mami. V tej knjigi je bila lepo prikazana ljubezen  in pozornost med starši in otroci. Lepo je prikazana tudi skrb otroka za mamo, ki je bila preveč obremenjena z delom in skrbmi.

 

 

Naslov knjige je: NAROBE CIRKUS

Avtorica knjige je Milena Magnani

Knjiga ima 159 stani in poltrdo vezavo.

Narobe cirkus je ganljiva zgodba, ki se začne s smrtjo in nadaljuje s spomini. Zgodba se odvija na zapuščenem polju na robu mesta, kjer so si ob propadlih tovarnah bivališče našli Romi. Tja se zateče tudi Branko Hrabal. Skupnost ima svoja pravila in svojega gospodarja. Gospodar Branka, ki je Madžar,  ne sprejme z odprtimi rokami. Otroci pa ga imajo radi, ker zna zanimivo in napeto pripovedovati zgodbo o cirkusu, ki ga je imel njegov ded. Zanimanje otrok vzbudijo predvsem škatle, s katerimi je pripotoval. Zato jim začne pripovedovati svojo zgodbo. Premišljuje o zgodbi in svojem življenju. Z dnevno svetlobo se pokažejo ostrine življenja v naselju - to so: droge, nasilje in diskriminacija. Zvečer se naselje spremeni v poetično podobo nekega življenja, zgodbo o skrivnostnem cirkusu, Brankovem očetu, vojni, koncentracijskih taboriščih, izdaji.

Najnovejša knjiga Milene Magnani je ganljiv roman, kjer se fantastika združuje z vojno, rasizmom, revščino in upanjem, to pa ustvarja nežno in pretresljivo zgodbo, ki nam prinaša pomembno sporočilo, sploh v času, ko se s to temo ukvarjajo mnoga večja evropska mesta: vprašanje Romov in njihovih naselij – s problematiko nasilja in revščine na eni, in sprenevedanjem o pomembnosti tega ljudstva, ki je pričevalec starodavne, a še kako žive kulture, na drugi strani

Zgodba je zanimiva, ker prikaže življenje ljudi na robu družbe. Ob branju te knjige se zaveš, kako pomembna so pravila v družbi in upoštevanje zakonov. Nered in neupoštevanje pravil pripeljeta do hudih prepirov, ki jim sledijo pretepi. Roman prikaže tudi neprizadetost socialnih delavcev in policije ob smrti človeka iz družbenega dna. Pri Branku Hrabalu ne najdejo nobenih dokumentov, zato so prepričani, da je bil vpleten v kazniva dejanja.  
 

Nekaj besed o avtorici Mileni Magnani (rojena je v Bologni leta 1964). Po poklicu je diplomirana politologinja in sociologinja, že dvajset let dela kot vzgojiteljica in psihiatrinja. Njen prvenec je L'albero senza radici (Drevo brez korenin) iz leta 1993, ki mu je pozneje sledil roman Delle volte il vento (Včasih veter). Je avtorica videa Anarchie: quel che resta di liberté, égalité, fraternité (Anarhije: kar je ostalo od liberté, égalité, fraternité), ki je leta 2000 dobil več priznanj, in dramskega dela L'auto del silenzio (Avto tišine) iz leta 2001. Narobe cirkus (Il circo capovolto) je izšel v začetku leta 2008. 

 

 

***

MED NAMI ŽIVIJO

Drobno, nasmejano mlado žensko, ki se  s svojim invalidskim vozičkom in pod skrbnim maminim nadzorom  pogosto odpelje na sprehod po Središču, pozna le malo domačinov. Pa vendar živi med nami, z daljšimi ali krajšimi presledki, že 31 let. To je Klaudija Bogdan, dekle s posebnimi potrebami, ki jo je usoda zaznamovala in je v svojem življenju prestala že veliko hudega in tudi lepega. Mama in sestrina  družina sta ji vedno v oporo in ji pomagata  premagovati vse ovire, ki se ji postavljajo na poti. Odločila se je, da vam predstavi zgodbo svojega življenja.

Klaudija, mi zaupaš kaj sta ti o tvojem rojstvu pripovedovali mama in sestra?

Rodila sem se s šestimi meseci  kot mrtvorojen otrok. Le srečnemu naključju se lahko zahvalim, da sem danes tukaj. Čistilka v bolnici je opazila, da premikam roko in takrat se je pričel boj za moje življenje. Bila sem drobcen dojenček, tehtala sem komaj več kot kilogram in dva meseca sem preživela v bolnišnici, večinoma v inkubatorju in ogrevani postelji. Kot dojenček sem bila pogosto bolna,  zato sem veliko časa preživela v bolnišnici in na raznih terapijah.   

 

Tvoje otroštvo je bilo čisto drugačno od tvojih vrstnikov?

Seveda. Zaradi moje drugačnosti, ki je posledica cerebralne paralize, sem morala že kot triletni otrok oditi zdoma. V naši okolici takrat še ni bilo ustrezne ustanove, v katero bi se lahko vključila. Bila sem veliko bolna in zato so me odpeljali v bolnišnico v Staro Goro, kjer sem preživela predšolsko obdobje. 

Kakšni so tvoji spomini na to obdobje?

Na Staro Goro in osebje v tej bolnišnici imam zelo lepe spomine.  Vsi zaposleni so bili zelo prijazni, spodbujali so nas in se trudili, da iz nas izvlečejo tisto najboljše. Vzgojiteljice so bile naše nadomestne mame, ki so nas tolažile, ko nam je bilo hudo.  Zaradi mojega stanja sem eno  leto preživela v gipsu.  Potem pa se je začelo učenje. Tam so me veliko naučili in še danes sem jim za to hvaležna.  Vsak dan sem obiskovala fizioterapijo.  Naučila sem se plaziti, hoditi po vseh štirih, splezati na posteljo, hoditi na stranišče, govoriti. Vse to običajnim otrokom prinese razvoj, jaz pa sem se vsega morala naučiti. Že kot majhen otrok sem spoznavala, da več kot bom znala narediti sama, manj bom odvisna od pomoči drugih.   V Stari Gori se je s programom male šole moje predšolsko obdobje zaključilo. 

Stara Gora je zelo daleč od doma. Kako ste vseeno obdržali stike in kako so se tvoji trudili, da jih nisi pozabila?

Res je. Do Stare Gore je bilo v tistih časih težko priti. Doma sem bila 14 dni pozimi in en mesec poleti. Sestra in njen mož sta imela starega fička, s katerim sta prihajala pome. Takrat sta se tja vozila skoraj pet ur in ravno toliko nazaj. Na poti pa se nam je vedno kaj pripetilo in Tonč  je pogosto moral »šrajfati« .  Čas potovanja se je tako še podaljšal. Enkrat so nas na Vrhniki ustavili policisti in vsi prestrašeni smo mislili, da nas bodo kaznovali, kajti naš fičko je bil res v slabem stanju. Ko pa so na zadnjem sedežu videli invalidski voziček, so nam zaželeli le srečno pot.

Po koncu bivanja v Stari Gori si se vrnila domov.  Vpisala si se v osnovno šolo, ki pa je spet nisi mogla obiskovati v domačem kraju?

Zdaj bi bilo drugače. Mnogi otroci s cerebralno paralizo se šolajo v domačem kraju, jaz pa sem takrat morala v Kamnik, v Zavod za usposabljanje invalidne mladine, spet od doma. Kamnik je bliže Središču, zato sem domov prihajala enkrat mesečno. V prvem razredu se še nisem bila pripravljena nič učiti. V razredu sem se le smejala, crkljala in jokala, zato so me hoteli prešolati v Vipavo. Mama in sestra sta temu nasprotovali, kajti Vipava je spet tako daleč. Zato sem se po ponavljanju prvega razreda resneje lotila šole in končala osemletko, s prav dobrim uspehom v vseh razredih. V zavodu sem poleg učenja imela veliko terapij, predvsem fizioterapijo in delovno terapijo, v prostem času smo hodili v mesto, obiskovali predstave, se družili s sovrstniki.  Do tretjega razreda sem se naučila hoditi, kar je bil pomemben korak do moje samostojnosti, saj sem krajše razdalje lahko sama premagala.  Takrat so se zdravniki odločili za operacijo kolkov, ki pa ni bila uspešna. Zaradi zdravniške napake se je moje stanje poslabšalo in od takrat čisto sama ne morem več hoditi. V Kamniku sem imela veliko prijateljev, z mnogimi sem v stiku še danes.  V zavodu so nas učili, da se moramo zavzemati za svoje pravice, da moramo biti odkriti in povedati svoje mnenje.  Tudi zaradi tega je bilo obdobje, ki sem ga preživela v Kamniku, eno najlepših v mojem življenju.  

Rekla si, da si iz Kamnika pogosteje prihajala domov. Kako pa so potekala ta potovanja?

Pome sta  večinoma prihajala sestra Milena in svak Tonč. Pogosto smo domov peljali še koga iz naše okolice. Spomnim se, ko smo enkrat peljali Jožeka, ki je govoril, da je doma na Polenšaku. Ob prihodu tja nikakor ni našel svojega doma, zato smo se vozili okrog in nazadnje je v Kicarju zavpil: » To je moja hiša!«. Takšnih smešnih zgodb je bilo še več.  Ko se  je Mileni enkrat pokvaril avto, je pome prišla z vlakom. V roke je vzela potovalko, mene si je oprtala  na rame in tako sva odromali na železniško postajo. Bili sva zelo opaženi. Od takrat naprej so v zavodu uredili, da me je njihov kombi vozil do Ptuja, kar je bilo vsem v olajšanje.  

Po končani osnovni šoli si šolanje nadaljevala?

Odločila sem se nadaljevati šolanje in v Kamniku so izobraževali za program poslovni tajnik, najprej tri leta, nato pa še plus dve in si pridobila poklic poslovni tehnik. Ob koncu šolanja smo šli na maturantski izlet v Španijo, kar je bil pravi podvig. V skupini nas je bilo deset vozičkarjev, vsak je moral imeti svojega spremljevalca. Sredstva za ta izlet smo dolgo zbirali, sponzorji so pokrili stroške spremljevalcev, starši pa naše stroške. Razdelili smo se po treh letalih, kajti takrat so v enem letalu smeli biti le štirje vozički. Izlet je bil nepozaben, bili smo tudi v Barceloni. Takrat si nisem predstavljala, da  do 30. Leta več ne bom potovala z letalom. Moji načrti, kaj bom počela v življenju, so bili popolnoma drugačni od resničnosti, ki jo doživljam danes.

Ker si želela živeti običajno življenje vseh mladih, si se po končani srednji šoli vpisala na visokošolski študij?

Tako je. Zelo sem si želela študirati. Bila sem sprejeta na  študij javne uprave, vendar  družina ni imela denarja, da bi mi to omogočila.  Moj odhod v Ljubljano bi pomenil, da bi poleg vseh stroškov študija morala imeti ob sebi ves čas spremljevalca, ki bi prav tako morali plačati sami.  Zato sem z velikim razočaranjem ostala doma. V tem času sem  spoznala, da je v našem okolju biti težko invalid. Vse ideje o samostojnosti in pravicah so se razblinile. Spoznala sem, da ne spadam nikamor in to je bilo zame veliko razočaranje. Začel se je moj boj za priznanje statusa invalida, ki je trajal dolga tri leta. V tem času sem bila večinoma doma, izključena iz družbe, odvisna od pomoči družine. Veliko sem brala, spremljala dogajanja preko interneta in s pomočjo prijateljev s podobno usodo dosegla, da imam priznan status, ki mi je omogočil vključitev v VDC in delno finančno neodvisnost. V tem času sem tudi dokončno spoznala, da bodo o moji usodi odločali drugi in to spoznanje je bilo in je še vedno zelo boleče.


Po treh letih tvojega boja za priznanje statusa si se odločila, da ne boš več samo doma. Kam si se vključila?

Vključila sem se v VDC Ormož. Od začetka sem se težko privajala na svoje sodelavce. Bili so drugačni od tistih, s katerimi sem se družila v Kamniku. Nekateri niso govorili, drugi so bili včasih preglasni, tretji so svoje občutke izražali na kakšen drug način.  Po začetnih težavah smo se navadili drug na drugega in sedaj se dobro razumemo.

V tem času so se tvoje sanje o samostojnosti znova začele uresničevati?

Da. Ker sem si vedno želela neodvisnega življenja in tako, kot drugi mladi v nekem obdobju  zaživeti  po svoje, sem  odšla od doma in se vključila v bivalno skupnost na Ptuju. Čeprav je bilo mami hudo, me ni niti poskušala prepričevati, naj ostanem doma. Vedno je spoštovala moje odločitve in mi ob njih stala ob strani. Moja pričakovanja glede življenja v bivalni skupnosti so bila velika, najbrž prevelika. Želela sem si hoditi na sprehode, iti v mesto po nakupih, obiskovati kino, gledališče, se družiti z mladimi izven hiše.  Želela sem si, tako kot običajni ljudje, odločati o sebi, o tem, kaj bom jedla, kdaj bom šla spat, kdo so moji prijatelji. Zaposleni v bivalni skupnosti nikakor niso razumeli, da je moj električni voziček namenjen gibanju po okolici in ne temu, da se z njim postavim na neko mesto in od tam pasivno opazujem dogodke. Ker se s takšnim odnosom do mene nikakor nisem strinjala, me zaposleni niso imeli radi. Moje zdravstveno stanje se je v tem času zelo poslabšalo in v družini smo se odločili, da se po letu in pol vrnem nazaj domov.

O  čem razmišljaš danes. Kam se bo obrnilo tvoje življenje?

Moja avantura samostojnosti se je klavrno končala. Spoznala sem, da svet do nas invalidov ni tako prijazen, kot sem mislila in kot so nam govorili v Kamniku. Marsikdo noče ali pa ne razume, da imamo ljudje s posebnimi potrebami želje še po čem drugem , da ni dovolj, da nas nekdo nahrani in umije. Imamo čustva, želimo si sprejetosti, želimo soodlačati o tem, kako bomo živeli. Za enkrat mi je to omogočena samo doma, drugod pa še ne.  Čeprav je za mano neprijetna izkušnja samostojnega življenja, vseeno upam, da se bo kdaj v prihodnosti odprla kakšna bivalna ali drugačna skupnost, ki bo izpolnjevala moja pričakovanja in se bom vanjo lahko vključila.

Kakšno bi bilo tvoje sporočilo?

Želim si, da slogan NIČ O NAS BREZ NAS ne bi ostal le na papirju, ampak bi se začel udejanjati. Želimo biti aktivni del naše družbe in soodločati o svojem življenju.

Spraševala je Andreja Resman za časopis Sredica.

 

***

MOJA  MISEL O ŽIVLJENJU

Vsak izmed nas je zidar svojega življenja. Vsako obdobje našega življenja predstavlja eno opeko. Trdnost in kvaliteta našega življenja je odvisna od tega, v kakšnem okolju živimo. Najbolj pomembni pa so temelji, to je naše otroštvo. Ampak ljudje lahko vplivamo na to, kako kvalitetno je naše življenje. Konec vsakega leta si obljubimo, da bomo nekaj spremenili in izboljšali. Pomembno pri tem pa je, da najprej pomislimo na svoje potrebe in želje. Predvsem pa gradnja našega življenja poteka postopoma in zelo počasi, tako kot pri našem zidarju.

 

***

MEDNARODNI  DAN INVALIDOV

3. december je Generalna skupščina Združenih narodov z resolucijo razglasila mednarodni dan invalidov z namenom, da bi spodbudila razumevanje problematike povezane z invalidnostjo in spodbudila podporo javnosti pri zavzemanju za dostojanstvo, pravice in blaginjo invalidov. Mednarodni dan invalidov je vsako leto osredotočen na drugo temo, geslo letošnjega dneva je »Konvencija o pravicah invalidov: Dostojanstvo in pravičnost za vse nas«. V Sloveniji nas je okoli 170.000. Invalidi predstavljamo najštevilnejšo manjšino v svetu, saj nas je po podatkih ZN več kot 650 milijonov, to je okoli 10 odstotkov svetovnega prebivalstva. Po podatkih Statističnega urada RS je med prebivalci Slovenije približno 170.000 invalidov in 230.000 bolnikov z dolgotrajnimi boleznimi. Invalidi imamo z zakonodajo zagotovljene socialne pravice, kljub temu pa nam ni vedno zagotovljena tudi pravica do enake udeležbe. Premalo je parkirnih mest za invalide. Tudi vse javne ustanove, žal, niso dostopne invalidom na vozičkih. Velika ovira so tudi neprimerni pločniki, ki nas prisilijo, da hodimo ob robu. Veliko se govori o naših pravicah, a se premalo naredi, kajti premalo je, da je nekaj zapisano v zakonih, to je potrebno spraviti tudi v prakso. Na žalost pa je to odvisno od države, finančnih sredstev in invalidskih organizacij, ki nas zastopajo.

 Moji načrti, kaj bom počela v življenju, so bili popolnoma drugačni od resničnosti, ki jo doživljam danes. Zelo sem si želela študirati. Bila sem sprejeta na  študij javne uprave, vendar  družina ni imela denarja, da bi mi to omogočila.  Moj odhod v Ljubljano bi pomenil, da bi poleg vseh stroškov študija morala imeti ob sebi ves čas spremljevalca, ki bi prav tako morali plačati sami.  Zato sem z velikim razočaranjem ostala doma. V tem času sem  spoznala, da je v našem okolju biti težko invalid. Vse ideje o samostojnosti in pravicah so se razblinile. Spoznala sem, da ne spadam nikamor in to je bilo zame veliko razočaranje. Začel se je moj boj za priznanje statusa invalida, ki je trajal dolga tri leta. V tem času sem bila večinoma doma, izključena iz družbe, odvisna od pomoči družine. Veliko sem brala, spremljala dogajanja preko interneta in s pomočjo prijateljev s podobno usodo dosegla, da imam priznan status, ki mi je omogočil vključitev v VDC in delno finančno neodvisnost. V tem času sem tudi dokončno spoznala, da bodo o moji usodi odločali drugi in to spoznanje je bilo in je še vedno zelo boleče.

 

***

NOVOLETNI ČAS  

Novoletni čas je čas obdarovanj, voščil, upanja in pričakovanj. Vsako leto si obljubimo, kaj vse bomo drugo leto naredili drugače in boljše kot letos. Predvsem pa je to čas razmišljanja, kaj bomo podarili tistim, ki nam pomenijo največ, da jih bomo razveselili. Petega decembra nas obišče Miklavž, večer pred Božičem nas obišče še Božiček, ki prileze skozi dimnik in nam pusti darila pod smrekico. Dedek Mraz nas obišče v noči iz 30. decembra na silvestrovo. Vsi vemo, da dobri možje prinašajo darila,  slabše pa poznamo njihov izvor in zgodovino.  

Najprej vam predstavim Miklavža, oziroma  Svetega Nikolaja, ki je svoj čas bil škof (približno 1800 let pred našim štetjem).

Kako pa je nastal ta običaj, imenovan praznik Sv. Miklavža? V svojem življenju so ga vsi poznali kot dobrega človeka. Nekoč so tri mlada dekleta živela v oblasti svojega grofa, kjer so zelo trpela. Želela so se poročiti, a se niso mogla, ker niso imela dote. Nihče ne ve, kdo je napisal škofu Nikolaju pismo, v katerem prosi za pomoč za ta tri dekleta. Z noči 5. na 6. decembra je prinesel v njihove cekarje 3 kepe zlata. S tem jim je zagotovil poroko. Po njegovi smrti smo dodali ime sv. Nikolaja med znana imena mučenikov ter svetnikov. Miklavž naj bi po stari navadi vsako leto na ta dan obiskal vse ljudi, ki se trudijo biti dobri. Oblečen je v dolgo belo obleko,  čeznjo nosi mašni plašč, na glavi pa ima mitro; to pokrivalo je za Miklavža najznačilnejši del tako v oblačilnem kot simbolnem pomenu. Spominja na šilasto kapo, ki so jo nosili judovski svečeniki kot znak oblasti. V roki drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita, okrašena, v drugi roki pa ima, a ne vedno, knjigo. V njej piše z zlatimi črkami, kaj so počeli pridni otroci, in s črnimi, kaj so uganjali nepridipravi. Po izročilu mora imeti Miklavž dolgo belo brado, na rokah pa ima bele rokavice. Naokrog hodi večer pred svojim godom, ki ga ima 6. decembra, in otrokom prinaša darove. Vendar samo pridnim! Tiste, ki so bili čez leto poredni, pa prepusti kazni svojih spremljevalcev parkeljnov, ki jim na okenski polici pustijo leskovo šibo. Spremljajo pa ga tudi angelčki. Miklavž prinaša skromna darila. V nogavicah, ki mu jih nastavijo otroci, pusti orehe, jabolka, fige, mandarine, suho sadje, sladkarije, poredne pa na žalost čaka le šiba.  Božiček je novodobna mitološka osebnost, ki obdaruje (pridne) otroke v noči pred Božičem s 24. na 25. december. V angleščini se po navadi imenuje Santa Claus (kratko Santa), v nemščini Weihnachtsmann, v italijanščini Babbo Natale, v francoščini Père Noël. V letu 1931 je risar Haddon Sundblom v reklamni akciji podjetja Coca-Cola prvič narisal Božička v rdečih oblačilih z belo obrobo. Ta podoba je kmalu postala svetovni standard za Božička in s tem neplačan reklamni agent za Coca-Colo. Mit o Božičku se je razširil iz Amerike tudi v druge dežele sveta, zlasti preko ameriških filmov in glasbe. Božiček stanuje na severnem tečaju, otroke obdaruje  na Božično jutro. Oblečen je v škratovska oblačila rdeče barve z belo krzneno obrobo. Spremljajo ga škrati. Pripelje se sanmi, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Prvi v vpregi je jelenček Rudolf. Dedek Mraz živi pod Triglavom v Kekčevi deželi. Otroke obdaruje pred Novim letom (30. 12.) ali na novoletno jutro v domačem krogu. Oblečen je v ovčji krzneni plašč s slovenskim  ornamentom, v roki ima sprehajalno palico, na glavi pa ima polhovko. Po navadi nima spremljevalcev, lahko pa ga spremljajo palčki, živali in snežinke. Pripelje se s sanmi s konjsko vprego. Vsi trije možje so dobri. Otrokom prinesejo predvsem veliko veselja in zadovoljstva. Odrasli pa pozabljamo, da je namen obdarovanja nekoga razveseliti in osrečiti. Velikokrat si že kak mesec vnaprej belimo glavo, kaj vse bomo podarili prijateljem in najbližjim. Pozabljamo pa, da lahko nekomu polepšamo dan z majhno pozornostjo in s prijazno besedo. Predvsem pa je pomembna iskrenost. Pomislimo tudi na tiste, ki se ne morejo obdarovati in predvsem, da nam mora ostati še nekaj denarja za preživetje. Praznični dnevi so lepi, polni upanja in pričakovanj, ampak nikoli ne smemo z ničemer pretiravati. 

 

***

INTERNETNA LJUBEZEN

Vsi sanjarimo o popolni ljubezni, saj želimo najti nekoga, ki bi nas imel rad z vsemi našimi dobrimi in slabimi lastnostmi. V času zaljubljenosti vidimo same pozitivne lastnosti pri osebi, ki jo ljubimo. Takrat smo gluhi in slepi, živimo v oblakih. Za ljubljeno osebo bi naredili karkoli, samo da bi ji ugajali. V obdobju zaljubljenosti pa ne ljubiš, temveč sanjariš, da je drugi tak, kot si ga ti želiš.

Ljubezen pa nastopi takrat, ko drugega vidiš takega, kot je in ne takega, kot si ti želiš, da bi bil. In mu potem vseeno želiš in delaš dobro. Takrat ljubiš s celim bitjem. Zame še ni nastopil ta trenutek, saj sem spoznala, da bi me moji simpatični osvajalci imeli samo za lutko, s katero bi se lahko hvalili in delali kar bi želeli.

 

***

MEDNARODNI DAN ŽENA

Ideja o mednarodnem dnevu žena je nastala v začetku 20. stoletja na pobudo nemške socialistke in borke za ženske pravice, Clare Zetkin, ki se je za enakopravnost žensk borila že od leta 1889. Pobudo za dan, posvečen ženskam, je dala leta 1910 na 2. mednarodni konferenci socialističnih žensk v Koebenhavnu. Prvič so ga praznovali leta 1911 v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. Takrat je za praznik vseh žensk veljal še 19. marec, datum, ki ga poznamo danes, pa je stopil v veljavo leta 1917. Praznik je nastal tudi v spomin na več kot 140 žensk, ki so leta 1911 umrle v požaru v newyorški tekstilni tovarni.

Večina žensk za razliko od moških tedaj volilne pravice še niso imele in nemška feministka je prav na ta način naredila prvi korak k ekonomski, politični in socialni enakopravnosti obeh spolov. Švedski, ki je kot prva država že v 19. stoletju ženskam podelila volilno pravico, so kmalu sledile Nova Zelandija, Finska, Danska, Islandija in deloma tudi ZDA. Švicarke so, zanimivo, kot zanje izmed Evropejk prvič odšle na volišča šele leta 1971.

Tudi v Sloveniji so že od leta 1897 potekali boji za enakopravnost žensk in leta 1945 so ženske z uzakonjenjem splošne volilne pravice dosegle pomembno zmago.

Večkrat pozabljamo na bistvo tega praznika. Marsikje je enakopravnost med moškimi in ženskami samoumevna, čeprav ni čisto tako. Velikokrat tudi pozabljamo na države tretjega sveta, kjer je včasih ženski spol avtomatsko manjvreden. Prav je, da se vsaj enkrat na leto spomnimo in opozorimo na te res pereče probleme.

Lepo je, če se na bližnje na ta dan spomnimo s kakšno rožico. A ne pozabimo: tistemu, ki ga imaš rad, ne izkazuješ pozornosti samo na praznike.

  

***

25. MAJ - NEKDANJI DAN MLADOSTI

Petindvajseti maj je bil v nekdanji Jugoslaviji desetletja praznik, posvečen mladim. Imenoval se je dan mladosti. Ni bil sicer dela prost dan, pa vendar je bilo na njem dolgo časa nekaj slovesnega. Končal je klavrno. Bil je eden redkih praznikov, če ne celo edini, ki ga je moral socialistični režim nazadnje na zahtevo ljudstva, predvsem mladih, ukiniti. 25. maj je uradno veljal za rojstni dan maršala Tita, ki je bil na čelu države vse od konca druge svetovne vojne pa do svoje smrti.

»Tito« je bilo eno od okoli dveh ducatov ilegalnih imen Josipa Broza, predvojnega komunista, čigar mati je bila Slovenka. Broz se ni rodil 25., temveč 7. maja 1892, in sicer v vasici Kumrovec v hrvaškem Zagorju, nedaleč od slovenske meje. Kljub temu se je že med vojno, ko je bil vrhovni poveljnik partizanskih čet, kot datum njegovega rojstnega dne začel uveljavljati 25. maj.

Titov rojstni dan so prvič množično praznovali takoj po koncu druge svetovne vojne. Zamisel se je spomladi 1945 porodila mladim v takrat že osvobojenem mestu Kragujevac v Srbiji. Tedaj so Titu za rojstni dan podarili Modro knjigo, v katero se je podpisalo 15.000 mladih iz Kragujevca in ki so si jo kot štafetno palico – od tod tudi ime Titova štafeta – podajali med tekom vse do prestolnice Beograda, kjer so mu jo izročili.

Z leti je tekaška steza, ki jo je premerila Titova štafeta (medtem je iz knjige postala palica), postajala vse daljša, obiskala je vseh šest republik in obe pokrajini, pa tudi krog sodelujočih je bil čedalje širši. Tako je bila leta 1952 dolga že 130.000 kilometrov, s štafeto v roki ali ob njej pa je teklo poldrugi milijon tekačev in tekačic. Nositi štafeto ali tudi zgolj teči ob njej je bila neizmerna čast. Pripadla je zgolj izbranim. Zagrebška »Enciklopedija fizičke kulture« je takrat ponosno ugotavljala, da je Titova štafeta po obsegu športnih dejavnosti, dolžini tekaške steze in številu sodelujočih edinstvena v svetu.

A tako edinstvena spet ni bila. Bila je ena od pojavnih oblik kulta Titove osebnosti, zaradi česar je po Stalinovi smrti (1953) in destalinizaciji postala spotakljiva in moteča. Ni torej čudno, da je sam Tito – kajti če bi to storil kdo drug, bi bila to blasfemija – leta 1956 predlagal, da se vsakoletno množično tekanje v aprilu in maju iz Titove štafete preimenuje v štafeto mladosti, njegov rojstni dan pa v dan mladosti.

Odtlej je bila to »športna in kulturna manifestacija in proslava mladih v celi SFRJ«, ki pa je bila še naprej, kot še dodaja že citirana Enciklopedija, »sočasno tudi izraz ljubezni in predanosti vseh državljanov, še posebej mladih, do predsednika Tita«. Tako je v letu, ko je bil Tito že vse prej kot mladenič (star je bil že 64 let), iz njegovega rojstnega dne nastal praznik mladih.

Najhujši udarec štafeti in praznovanju dneva mladosti je zadal Tito sam – s tem, da je 4. maja 1980 umrl. Odtlej štafete ni bilo več komu predati, ceremonija je izgubila svojo vsebino, ostala je samo še izpraznjena ideološka lupina. Svoje je dodala še kriza v osemdesetih s pomanjkanjem najosnovnejših dobrin: bencina, olja, kave, pralnega praška in podobnega, ki je režimu spodmikala legitimacijske temelje.

Poslednji, milostni udarec so ji zadali mladi iz Slovenije: ljubljanski študenti (ki so sredi osemdesetih pred Maximarketom porogljivo s sekirami klesali štafeto – drevesno deblo) in umetniška skupina Novi kolektivizem, ki je plakat za dan mladosti oblikovala po vzoru nekega nacističnega plakata, s čimer je zanetila tako imenovano »plakatno afero«.

Prva štafeta je krenila na pot iz Srbije, zadnja pa se je odpravila iz Slovenije. Z vrha Triglava jo je leta 1987 proti Beogradu ponesla Kranjčanka Marija Štremfelj, ki se je nekaj let zatem kot prva Slovenka povzpela na vrh Mount Everesta. Štafete odtlej ni več, znakov, da bi jo kdo pogrešal, pa tudi ne.

 

 

 

                                                                                    

 

 

 

 

 

 

 

Novico dodal/a MCO, dne 06.12.2012



Comments

No comment found

Add Comment